FOTO ARHIV

Intervju s Katjo Žibrek, mlado raziskovalko na Trinity College v Dublinu, o možnostih mednarodnega dela za mlade

Katja Žibrek je univerzitetna diplomirana psihologinja, ki zadnjih 6 mesecev svoje delovne in življenjske izkušnje nabira na Irskem. Pred tem je bila dobro leto sodelavka Mladinskega centra Jesenice, kjer je s svojo kreativnostjo in energijo veliko prispevala k raznolikosti programa in dogajanjem za mlade, tudi na področju mednarodnega vključevanja mladih. Za tem se je odločila stopiti na tuje v okviru evropskega programa delovne mobilnosti Leonardo da Vinci preko Zavoda za novodobno izobraževanje.

Svoje izkušnje z delom in življenjem v tujini je delila z nami preko elektronske pošte.

1. Študijsko pot si opravljala in dokončala z odliko - za diplomsko delo si prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado. Na kakšen način je v tvojem primeru študij vplival na razvoj nadaljnje življenjske in poklicne poti?

»Študij je bil zame nekaj blagodejnega - poglobljeno delo v smeri, ki me je zanimala. Dokaj zgodaj sem vedela, kaj želim študirati in tudi na fakulteti nisem imela večjih težav. Vedno sem bila naklonjena raziskovanju in zato sem komaj čakala diplomsko nalogo, da lahko naredim nekaj po svojih željah. To se mi je obrestovalo, saj sem bila nagrajena s Prešernovo nagrado. Na žalost pa vse to ni kaj dosti pripomoglo k mojemu uspehu pri iskanju dela.«

2. Ali lahko na kratko opišeš, kako je potekalo tvoje iskanje dela in delovne izkušnje po končani fakulteti in ali se ti zdi, da so drugje v Evropi boljše možnosti zaposlitve za mlade kot doma?

»Realnost po koncu študija je bila nekaj čisto drugega, na kar so nas seveda z vseh strani pridno opozarjali. Prvo delo sem dobila po dveh mesecih iskanja, in sicer preko javnih del v Mladinskem centru Jesenice. Bila je izvrstna izkušnja, vendar seveda kratkoročne narave. Vmes sem pošiljala prošnje, pa sem dobila vse zavrnjeno, včasih s pisnim potrdilom, včasih brez... spomnim se tudi, da sem dobila mail, kjer mi je gospa obrazložila, da že imajo izbranega kandidata, seveda še pred iztekom roka prijave, in se jim ni zdelo potrebno izvajati nadaljnjih razgovorov. Celo na podelitvi Prešernovih nagrad sem dobila posmeh v smislu - ha, Prešernova nagrajenka pa na javnih delih... Občutek, ki sem ga dobila pri vsem tem, je bil ta, da je imela večina delodajalcev zelo ''praktične'' kriterije (prilika, oddaljenost od službe, družinski prijatelji...). Na Irskem sem dobila delovno priložnost zato, ker je bil vodji oddelka dejansko všeč moj CV. Nikoli pa mi ne bi podaljšali pogodbe, če se ne bi izkazala tudi v delovnem smislu. Vzela sem vse, kar so mi ponudili in delo nagradila po svojih zmožnostih. Moja izkušnja je bila taka, ne morem pa je posplošiti na celotno tujino niti na celotno Irsko. Treba je vzeti v zakup tudi to, da je posameznik v tujini bolj motiviran za delo, saj je življenje v tujini večji izziv in so posledično upi in tveganja temu primerno večja.«

3. Že več kot pol leta delaš v tujini, na Irskem. Katere so po tvojem mnenju prednosti in katere slabosti dela v tujini?

»Prav gotovo se je treba v tujini spoprijeti z različnimi izzivi - drugačen sistem, tuj jezik, druga kultura in mentaliteta, vsak odhod domov pa pomeni znatno večji strošek. Ampak to niso nujno slabe stvari, odvisno od zornega kota in od človeka, do kakšne mere mu to ustreza. Sama sem si vedno želela živeti dalj časa v tujini in končno mi je bilo to omogočeno. Sicer mi ni všeč, da so moji prijatelji in družina daleč proč, vendar z današnjo tehnologijo tudi to ni tako grozno.«

4. Ali meniš, da bodo delovne izkušnje v tujini pripomogle k zaposlitvi v Sloveniji in ali si trenutno sploh želiš delati doma? Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

»Seveda razmišljam tudi o tem vprašanju, vendar se trenutno prepuščam situaciji in se ne obremenjujem s tem, ali delam v Sloveniji, na Irskem, ali kje drugje. Če sem iskrena - karierna pot, ki jo ubiram na trenutnem delovnem področju me bo bržkone še bolj oddaljila od delovnih mest v Sloveniji. Ampak kot sem že omenila, moj trenutni cilj ni delati v Sloveniji. Moj cilj se je približati delovnemu mestu, kjer bom lahko svoje znanje in potenciale najbolj izkoristila. Svet dojemam kot povezano celoto in ne po principu Slovenija: tujina.«

5. Poleg dela so za samostojno življenjsko pot mladih pomembni tudi drugi zunanji dejavniki, socialna varnost, … Kakšne so v primerjavi s Slovenijo življenjske razmere za osamosvojitev mladih na Irskem?

»Ni kaj dosti drugače kot pri nas. Mladi množično odhajajo v tujino po končanem študiju, predvsem v Ameriko in Avstralijo. Irska je prav tako majhna država in ne ponuja dovolj delovnih mest za izobražen kader, poleg tega so mladi Irci veliko bolj samozavestni glede svojih sposobnosti in znanja, zato se z malim težje zadovoljijo. Vendar pa je za Irce odhod v tujino nekaj samoumevnega, delno tudi zato, ker imajo bogato zgodovino migracij. Čeprav je morda na videz za socialno varstvo tukaj bolje poskrbljeno, tudi to verjetno ne bo trajalo v nedogled. Obdobje keltskega tigra se je že zdavnaj končalo, vendar to dejstvo zelo počasi kaplja v irsko zavest.«

6. Imaš za konec kakšen nasvet za mlade diplomante in diplomatke, ki se soočajo s prvim vstopom na trg dela?

»Naj bodo zvesti sami sebi, hkrati pa pripravljeni na vse. To pomeni, naj se ne zadovoljijo kar z vsakim delom samo zato, da bo denar, ampak poskušajo preseči ta okvir. Če je posameznik za to pripravljen iti tudi v tujino, naj poskusi. Hkrati pa je lahko delo na področju, ki na prvi pogled ni najbolj ustrezno, zelo dobra izkušnja, če posameznik v njem vidi smisel in mu da svoj unikatni pečat.«

izvajalec intervjuja: Zavod za šport Jesenice - OE Mladinski center Jesenice
avtorica priložene fotografije: Elisa Amatista